Ob koncu 17. stoletja je bila sprejeta odločitev, da se pokopališče premakne iz območja judovske četrti v bližino potoka Korna, ob severovzhodno vpadnico v mesto.  

Sedanji obseg pokopališča se ni spremenil od leta 1881.

Ko je bilo leta 1947 mesto razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo, je pokopališče ostalo le streljaj oddaljeno od mejne črte, vendar na ozemlju Nove Gorice. 

Danes je to najstarejše judovsko pokopališče na Slovenskem, kljub obnovi pokopališkega obzidja, nekdanje mrliške vežice in grobov nekaterih uglednih članov skupnosti, je pokopališče skorajda popolnoma prepuščeno pozabi. V popisu iz leta 1876 je omenjeno 692 nagrobnikov, najstarejši je iz leta 1371.

Številni nagrobni kamni so se izgubili ali so slabo čitljivi, nekateri so polomljeni ali prekriti s tanko plastjo zemlje in trave.

Obnovitvena dela so torej nujna in so obenem zadnja priložnost, da ohranimo dragoceno dediščino, ki nam nudi vpogled v bogato zgodovino, kulturno in versko življenje ter zanimive človeške usode, v nasprotnem primeru je obsojena na hiter propad iz več razlogov: mikroklimatske spremembe povzročajo degradacijo (agresivno delovanje sulfitov in sulfidov, vezanih na različne snovi, ki jih industrijska podjetja v velikih količinah izpuščajo v ozračje), ter oblike “družbene” agresije, kot so vandalizem in poskusi kraje.